Banner image

Bili smo na najbolj peklenskem teambuildingu …

7 julija, 2021

Okej, priznam. Nisem pretirana ljubiteljica poletja, še manj hrvaške obale. Mogoče tudi zato, ker sem ob obisku naših južnih sosedov vedno dopustovala v izredno turističnih krajih, kjer so me odbijale nagnetene plaže, navite cene in precej slaba hotelska hrana ter postrežba nasploh. Ko je letos marca v podjetju padla debata o tem, kam bi se odpravili na poletni izlet (teambuilding), sem navijala za to, da za vikend najamemo kočo v slovenskem visokogorju ter 80 % časa lenarimo in 20 % časa hodimo. Na koncu smo se na pobudo Tomaža in po zaslugi velike količine dokaznega slikovnega gradiva odločili za obisk hrvaške obale. Tomaž nam je podrobno predstavil vsak kraj, ki ga bomo obiskali, in iskreno je izgledalo, da nas čaka kar lep izlet.

Proti Zadru smo krenili zgodaj zjutraj v petek. Kot po navadi sem priprave opravila zadnji dan in na račun svojega odlašanja še naslednjih 24 ur hodila v mokrih pohodnih čevljih. Ob sedmih smo se napotili proti hrvaški obali in se pred vstopom na Hrvaško na slovenski strani ustavili na nujni dozi kofeina v Beli krajini. Čez mejo smo prišli brez težav in po dobrih treh urah vožnje prispeli v Zadar, kjer nas je pričakal res lep apartma z bazenom in veliko češnjo na vrtu. Tomaž nam je sicer že zjutraj namignil, da je za vse nas pripravil zanimivo presenečenje, ki nam ga bo razkril ob prihodu v apartma. Po kosilu nam je slavnostno razkril, da nas čaka plezanje v Paklenici.

Najprej sem potrebovala nekaj sekund, da sem sploh dojela, da se ne heca, potem sem na debelo pogoltnila razgrizene špagete in izrazila nekaj negodovanja nad tem “nevarnim športom”. Tomaža smo pred odhodom iz apartmaja natančno izprašali, kako je z varnostjo, jaz sem pojamrala, da nimam nobene fizične moči v rokah (kar je res – še ženske sklece mi ne uspe narediti :)), ampak po določenem času se mi je ideja zdela že čisto super. Tomaž nam je tudi zagotovil, da bomo imeli čelado in posebne čevlje za plezanje. V Paklenici smo si pred plezanjem ogledali še muzej oz. bunker, nato pa nas je Tomaž popeljal do naše stene. Naj vam povem tole. Ob vstopu v Paklenico se ti zdi, da na stenah vidiš same profesionalne plezalne pajke, ki se s svojimi zagorelimi in mišičnimi hrbti kot Tarzani lahkotno vzpenjajo na vrhove. Ko tako stojiš pod svojo »lahko« steno, se ti zdi, da je pač ni mogoče preplezati. Izgleda namreč 100 % gladka in 300 % previsoka.

Ob bodrenju Tomaža, ki nam je vzpon elegantno demonstriral, smo pogoltnili svoje dvome in se hrabro pognali v steno. Moram priznati, da je to res dober način krepitve odnosov med sodelavci, saj smo navijali drug za drugega, skupaj iskali rešitve, se smejali … Tudi ko je komu izmed nas »zagustilo« in je zariplega obraza z višine zavpil »Ne morem več«, smo ga nekako prepričali, da je potlačil svoj strah in vsaj še nekajkrat poskusil rešiti situacijo. Najbolj uspešna plezalka je bila Karmen, ki je svoji nizki višini navkljub, odlično premagala steno. Tudi vsem ostalim je šlo kar dobro od nog, še posebej Damijanu in Žigi, ki sta se po steni vzpenjala brez plezalne obutve. Kako sta zmogla, mi še danes ni jasno, saj ti majhni plezalni čeveljci pri opori na goli steni še kako pomagajo  (in na koncu nujno tudi ožulijo). Sama sem sicer začela dobro, a mi je nekje na sredini zmanjkalo moči za nadaljevanje. Res nepozabna izkušnja, za katero se moramo v prvi vrsti zahvaliti Tomažu, ki nam je to aktivnost sploh omogočil ter nas pri tem skrbno varoval. Ne verjamem, da bi se drugače kadarkoli udeležila plezanja, zdaj pa bi se na tako povabilo z veseljem odzvala. Tako da, hvala Tomaž! 🙂

Po koncu plezanja smo se odpravili nazaj v apartma, kjer smo zakuril peč, Damijan je spekel odlične čevape, ostali smo se martinčkali ob bazenu in primerjali svoje modrice. Po večerji smo počvekali ob kozarcu mrzlega piva in že začrtali potovanje za naslednji dan. Z alkoholom nismo pretiravali, ker smo vsi želeli karseda dobro izkoristiti naslednji dan ter nadaljevati z raziskovanjem lepot hrvaške obale.

Zjutraj smo po hitrem zajtrku krenili proti kanjonu reke Krupe, ki sicer leži v zadrskem zaledju, a je od civilizacije oddaljena precejšen del poti. Najprej smo se ustavili na razgledni točki, ter svojo pot nadaljevali do slapa Veliki buk na reki Zrmanji.

Da tja smo potrebovali kar nekaj časa, saj na tistih predelih ni asfaltiranih cest, kar je upočasnilo tok našega potovanja. Ker smo na pot krenili v poznih dopoldanskih urah, nas je že po slabem kilometru dohitela huda vročina. V objemu pregretih skal je vročina še toliko bolj neznosna, prav tako je bila pot do kanjona na nekaterih mestih težko prehodna. Po krajšem razmisleku smo se odločili, da se raje obrnemo in si slap ogledamo samo od daleč. V soteski spodaj je bilo sicer vidnih več kajakašev, pokrajina je božanska, z višine je bilo videti kot oaza. Krupa je sicer kratka reka, a se zaradi nenavadne lege sredi skalovja ponaša s kar 19 slapovi in smaragdno zeleno vodo.

Čas do kosila smo preživeli na kopališču Zrmanje, ki s svojimi majhnimi slapovi ustvarja zares pravljično okolje. Majhna gugalnica je kopanje še dodatno popestrila, iz reke smo se hitro pobrali po dobri uri, ko je mimo Karmen zaplavala kača. V objektiv jo je po nesreči ujel Žiga, kot lahko vidite v videoposnetku spodaj:

 

A brez skrbi, sladkovodne kače so nenevarne in ne marajo človeške družbe (če niso preveč lačne ;)).

Na poti do restavracije smo se ustavili na različnih razglednih točkah, kjer smo občudovali prelepo skalnati območje. Večerjali smo v prijetni restavraciji nekaj več kot 1 uro iz Zadra, si ogledali zapuščeno mesto in se ustavili na izviru neke reke (natančnega imena se žal ne spomnim). Dan se je počasi prevešal v mrak, zato smo pohiteli proti Manojlovačkim slapovom, ki jih ustvarja mirna reka Krka. Tomaž je posnel par storijev in odpravili smo se nazaj proti apartmaju. Sledila je nočna promenada po Zadru ter vrnitev v apartma. Z alkoholom zadnjo noč skoraj nismo pretiravali. Mogoče malo. 😉

V nedeljo smo se po osvežujočem namakanju v bazenu zadnji trenutek odločili, da obiščemo še Tulove grede, ki ležijo v objemu velebitskega gorovja. Čisto do vrha nismo šli, ker je Tomaž rekel, da so nekateri predeli precej nevarni, tako da smo se po dobri uri plezanja vrnili v dolino. Pred dokončno vrnitvijo domov smo se na hitro osvežili v zalivu blizu Maslenice, spili kavico in se odpravili proti domu.

Rekla bi, da je bil izlet po hrvaški obali zame izredno pozitivna izkušnja, za kar se v prvi vrsti zahvaljujem Tomažu in Damijanu. Prvič sem plezala, odkrila, da hrvaška obala le ni tako dolgočasna ter jedla najboljše češnje! Vsekakor so tovrstna neformalna druženja izrednega pomena tudi za majhna podjetja, saj se na takih izletih krepijo tudi prijateljske vezi. Lepo je, če veš, da se lahko s kolegi nekaj dni brez težav preživiš tudi izven pisarne in se imaš fino. Za nami je torej peklensko dober teambuilding in upam, da ga čimprej ponovimo.

 

  • Vsi prispevki
Maša Lekše Administrator
Skrbnica spletnih vsebin , Spletni partner d.o.o.

Tekstopiska, pasja mama, ljubiteljica Haribo medvedkov in dobrih filmov, amaterska poznavalka moških igralcev  😆 . Za vsa vprašanja na voljo na naslovu masa@spletnipartner.si.